Je to Trumpova najslabša kupčija doslej?

Ameriški predsednik Donald Trump je še prejšnji mesec vztrajal, da pri pogajanjih z Iranom ni razmišljal o financah Američanov.

Očitno si je zdaj premislil. "Nisem želel videti gospodarske katastrofe. Če bi se to nadaljevalo, bi se to lahko zgodilo," je dejal v sredo v Franciji, ko je skušal pojasniti po mnenju kritikov "globoko pomanjkljiv sporazum za končanje vojne".

Trumpova izjava je razkrila marsikaj, v analizi piše CNN. Na primer, kako pod političnim pritiskom pogosto posega po kratkoročnih koristih namesto po dolgotrajnem strateškem pristopu. Hkrati poudarja njegovo spoštovanje do modrosti trgov, za katere je dejal, da so bolj briljantni kot kateri koli njegovi svetovalci, "razen mene samega, seveda".

Toda to, da je Trump sprejel mirovni načrt, bi lahko oslabilo položaj ZDA pred ključnimi 60-dnevnimi pogovori, ki bi lahko določili, kakšna bo jedrska prihodnost Irana.

Zdi se, da sporazum, zasnovan kot priprava na ta srečanja, prepušča skoraj ves ameriški vzvod in Iranu vnaprej zagotavlja milijarde dolarjev prihodkov z odpravo sankcij. Zato bi lahko načel tudi Trumpov samoustvarjeni sloves največjega svetovnega mojstra sklepanja poslov – podobo, ki ga je z resničnostne televizije popeljala v Belo hišo.

Zakaj ga je torej sklenil?

Stroški konflikta postali nevzdržni

Predsednik je več tednov skušal Iran z bombardiranjem prisiliti k pokorščini. Izrekal je grožnje o uničenju njegove civilizacije. Ko je diplomacija zastala, je prejšnji teden znova poslal ameriške bombnike in rakete v akcijo.

Toda v svojem spoznanju o ceni vojne je morda končno našel tisto, kar je iskal skoraj vse od začetka konflikta: izhod iz nje.

Po vrhu skupine G7 je v sredo zaupal, da je opazoval, kako je borza "poletela kot raketa" vsakič, ko je omenil možnost miru z Iranom, nato pa je "zelo, zelo močno padla", ko so naslovi napovedovali nasprotno.

"Edini predsednik, kot kateri nikakor nisem želel biti, je bil pokojni veliki Herbert Hoover," je dejal, pri čemer se je skliceval na predsednika iz 20. stoletja, ki ga pogosto krivijo za veliko depresijo, ki je uničila vlagatelje in milijone Američanov pahnila v revščino.

Odziv na vojno z Iranom ni bil tako skrajen, ameriško gospodarstvo pa ostaja močno. Toda vojna je povzročila skok cen goriva, kar je spodbudilo inflacijo, in zdelo se je, da se bodo njene posledice hitro še poglobile.

Trumpova podpora med volilci je medtem padla na okoli 30 odstotkov, gospodarske posledice vojne pa so ga prikazale kot še bolj odmaknjenega od krize življenjskih stroškov, ki pesti številne od njih.

Trumpovo utemeljevanje konca vojne bo še okrepilo glasove kritikov, ki verjamejo, da je predsednik številne svoje izjave o vojni – zlasti na začetku tedna – oblikoval z namenom vplivanja na borzo in zniževanja cen nafte.

Še resneje pa je njegovo priznanje, kot kaže, potrdilo iranski strateški izračun, da bodo stroški konflikta za Američane postali nevzdržni, ko bodo začetni ameriški in izraelski zračni napad zastali. To pomeni, da je iranski novi adut – sposobnost ustavitve izvoza nafte skozi Hormuško ožino – postal še močnejši.

Ameriško popuščanje

Trump je v sredo opozoril, da bo Iranu, če ta ne bo spoštoval svojega dela sporazuma, "na glavo odvrgel bombe". Toda večtedenska intenzivna zračna kampanja ni prinesla niti spremembe režima niti Islamske republike ni prisilila v sporazum, ki bi bil ugoden za Washington. Zato bi lahko Teheran logično sklepal, da Trump ne bi tvegal zloma borznih trgov in rasti cen nafte zgolj zato, da bi uveljavil svoje zahteve. Poleg tega se grožnja z novim bombardiranjem zdi v nasprotju s prvim členom memoranduma o soglasju, ki ZDA in Iranu prepoveduje "grožnjo z uporabo sile ali uporabo sile drug proti drugemu".

Na začetku konflikta se je zdelo, da je predsednik dovzeten za kritike republikanskih senatorjev, ki so se bali, da je postal preveč popustljiv do Irana. Toda po podpisu memoranduma bo težje odstopiti od sporazuma ali spreminjati njegove pogoje.

Težava ni, da Trump končuje vojno. Če se bo bojevanje zdaj ustavilo, bo morda rešenih veliko ameriških in iranskih življenj. Blažitev gospodarskih posledic pa bi opazno izboljšala življenje številnih zaposlenih Američanov.

Vendar obstaja pomemben razlog, zakaj so nekateri republikanci tako kritični – med njimi nekdanji podpredsednik Mike Pence, ki je v torek za CNN dejal, da nastajajoči sporazum deluje kot "popuščanje".

S tem ko plačuje tako visoko ceno za ustavitev bojev, Trump dejansko pošilja sporočilo ne le Iranu, temveč tudi drugim nasprotnikom, da je mogoče odločnost Washingtona v vojaških konfliktih omajati, če najdejo načine za povečevanje političnega pritiska prek gospodarske vojne.

Prav tako se zdi, da je zapustil Irance, potem ko jim je na začetku vojne zagotavljal, da imajo "edinstveno priložnost v več generacijah", da strmoglavijo svojo brutalno oblast. V veliki koncesiji Teheranu memorandum obe strani zavezuje, da se bosta "vzdržali vmešavanja v notranje zadeve druga druge". Trump tako morda ni zvezal le svojih rok, temveč tudi roke svojih naslednikov.

Če je težavo že rešil, zakaj je sploh začel novo vojno?

Trump je po vrhu G7 v Franciji v sredo vztrajal, da bo sporazum končal konflikt in ponovno odprl Hormuško ožino. Veliko stavi na znano iransko zagotovilo, da ne bo razvilo jedrskega orožja, čeprav je bilo to v preteklosti postavljeno pod vprašaj zaradi bogatenja urana do ravni, ki se približujejo orožarski kakovosti.

Prav tako je trdil, da je treba njegovo politiko do Irana ocenjevati skozi oba njegova predsedniška mandata. Dejal je, da je njegova odločitev o likvidaciji iranskega varnostnega voditelja Kasema Solejmanija v Bagdadu januarja 2020 spremenila tok zgodovine. Dodal je še, da so ameriški napadi na iranske jedrske objekte lani odstranili grožnjo razvoja jedrske bombe.

Predsednik ima glede strateškega vpliva svoje prejšnje politike do Irana deloma prav. Toda če je težavo že rešil, zakaj je sploh začel novo vojno?

In zdelo se je – ne prvič –, da je Trump med nepovezano novinarsko konferenco izgubil rdečo nit svoje pripovedi o Iranu. Najbolj presenetljivo je bilo, da je po predhodni zahtevi po "brezpogojni predaji" namignil, da je želja Teherana po raketnem programu upravičena, saj ga imajo tudi njegove regionalne tekmice.

Iranu je ponudil še dodatno zagotovilo, ko je dejal, da 60-dnevnega roka ne vidi kot "strogega roka".

Ob tem pa se zastavlja vprašanje: kaj če podpisani memorandum ne bo odprl poti intenzivnejši diplomaciji, ki jo vsi pričakujejo, temveč ga bo Trump razumel kot vzpostavitev novega statusa quo, ki mu omogoča enosmerni izhod iz celotne njegove iranske avanture?